Zakaj je tako dolgo trajalo, da sem si jaz kočno dala delati umetne trepalnice, še sama ne vem. Prijateljice so vse imele umetne trepalnice in lahko rečem, da so mi bile lepe. Tako, da težava ni bila v tem, da meni to ne bi bilo lepo. Vse so mi bile lepše in imele lepše oči. Problem je bil v tem, da sem zelo naravni tip človeka. Če že pogledam samo na nakit, nosim le čisto tanko verižico in še ta ima velik pomen, drugače ne vem, če bi jo nosila. Tako sem prišla do zaključka, da je težava v tem, da jaz enostavno ne prenesem nič na sebi. Tako je bilo tudi z očali. Ko nisem dobro videla na blizu, sem dobila očala. Da vam ne povem, kako so ta očala mene nervirala. Prišlo je tako daleč, da sem enostavno šla na operacijo oči. Sedaj očal ne potrebujem več in lahko vam povem, da sem bila tako srečna.
Potem pa me je zamikalo, da bi imela umetne trepalnice in problem je nastal ravno tukaj, da nisem vedela, ali jih bom prenesla. Ker pa sem si jih tako želela, sem se vseeno odločila zanje. Vendar pa sem kozmetičarki povedala, da ne vem, kako jih bom sprejela. Da je čisto možno, da se bom naslednji dan vrnila in želela, da mi umetne trepalnice odstrani. Kozmetičarka se je resnično potrudila in me neprestano spraševala, če sem v redu.
Ko je končala, moram reči, da nisem čutila tiste teže na očeh, to je bilo dobro. Ko pa sem se pogledala v ogledalo, sem si bila tako lepa. Moje oči so bile povdarjene in res sem si bila lepa. Malo sem odpirala in zapirala oči, da sem videla, kako se počutim. Ni me motilo in to me je presenetilo. Po eni prespani noči sem videla, da me umetne trepalnice res ne motijo.